Skoraj do zadnjega smo bili prepričani, da se vračamo na Ciper. Sonce, morje, sladoled… že smo jih videli pred očmi. Potem pa bum - pokazala se je priložnost, da odkrijemo nekaj čisto novega, drugačnega. In tako smo prišli do ideje, da gremo na Nizozemsko! Namen imamo ostati kar nekaj časa, do poletja.

7.11. je napočil dan D – dan, ko smo »odrinili«. Potovali smo z našim junaškim avtom, ki je bil tako nabasan, da bi ob odprtju prtljažnika skoraj izstrelil kakšen kovček v orbito. Ampak uspelo nam je! Prišli smo do cilja, midva, otrok in vse naše premoženje v 27 vrečkah in kovčkih.

Z domačega dvorišča smo se odpeljali okoli 8. zjutraj, brez hitenja, ker smo že itak hiteli zadnjih nekaj tednov. Po poti smo se večkrat ustavili, da je mali pretegnil nogice (in midva živce), zvečer pa prispeli do prve postaje – severa Nemčije. Tam smo prespali, zjutraj pojedli zajtrk in nadaljevali našo “misijo selitev”.

V soboto nas je čakalo še približno šest ur vožnje do novega doma. Mali je bil res, res zelo priden celo pot. Zamotil se je z igračami, je prepeval, kaj "počebljal" in spal. Prevzeli smo ključe in pristali pred prikupno, majhno, a presenetljivo visoko, tipično Nizozemsko hiško v Roosendaalu. Oddaljeni smo približno 3 km od centra, kar pomeni, da imamo vse; trgovine, pošto, aktivnosti, praktično na dosegu roke.

Vikend je bil v znamenju razpakiranja, nameščanja, nakupa hrane in prvega lova za nujnimi pripomočki. Z drugimi besedami: tisti klasični kaos, ko se hkrati zdi, da imaš vse in nič.

Prvi dnevi so bili presenetljivo topli, skoraj 15 stopinj. Idealno za raziskovanje mesta in predmestja. Tukaj imajo res ogromno sprehajalnih poti in parkov – kot naročeno za našega Renata. Ni treba cel čas panično gledati levo in desno, če bo pridrvel kakšen avto, otrok pa lahko končno hodi kot svoboden državljan sveta. Pa tudi sicer je v našem naselju zatišje, ni veliko avtomobilov, pa tudi ljudi in hrupa ne.

Seveda pa so bile prve dni prisotne tudi (pričakovane) mini krize – mož v novi službi, midva pa na novo spoznavava dinamiko dneva brez vrtca. Gospodič je po zelooo dolgem času začel spati opoldanski počitek v vozičku… tega sicer nisem imela v planu, pa sva se vendar super navadila na to.

Zadnje dni je tudi tukaj pritisnil mraz, a ker ne piha, je čisto znosno (halo, saj smo iz Postojne...mi se z vetrom tikamo). Večino dneva preživimo zunaj, ko pa vreme postane res obupno, se umaknemo v eno od številnih notranjih otroških igralnic. Tega v Roosendaalu res ne manjka.

Pokrajina nas je naravnost očarala. Ravnina do koder seže pogled, tiste njihove posebne hiše, kmetije, urejena narava… prav idilično! Malo me je presenetilo le to, da ljudje niso tako odprti, kot smo bili vajeni na Cipru.

Tukaj nisi takoj “domači”, nihče te kar tako ne ogovori, še manj povabi na kavo. Ampak hej, tukaj smo komaj dva tedna. Mogoče se še vse spremeni, ko naju vidijo vsak dan s tremi plastmi oblačil in vozičkom, ki kriči “smo novi tukaj”. Domačini medtem veselo paradirajo naokoli v kratkih hlačah, kot da je zunaj julij, in naju res čudno gledajo, ko z malim kot dve miški iz moke kukava izpod kape in šala.

Ob vikendih pa pridno raziskujemo. Obiskali smo čudovito vasico Wemeldinge, si ogledali dva zelo znana mlina, skočili do belgijskega Antwerpa in raziščemo še vsako vasico okoli Roosendaala, ki jo najdemo na zemljevidu.

In tako se je začelo naše novo poglavje. Z več jaken kot kadarkoli prej in z neskončnimi možnostmi, kaj vse lahko še odkrijemo tukaj v deželi sira, koles in lepih, visokih hiš.