Leto 2024 je bilo leto sprememb za našo družino. Ko je moj mož prejel priložnost za delo na Cipru, smo vedeli, da to ne bo zgolj selitev »s trebuhom za kruhom«, temveč življenjska izkušnja, ki nas bo spremenila. S tem blogom želim deliti najino zgodbo – od prvih priprav do vsakdanjega življenja na tem čudovitem otoku.

Že pred nekaj leti sva se z možem pogovarjala o tem, da bi se preselila v tujino. Bila sva še zelo mlada in hrepenela sva po nečem novem. Njegova stroka, aviacija, je namreč delo, ki je iskano po celem svetu. Takrat sva o tem še zgolj sanjarila, bolj iz šale kot zares. V začetku leta 2020 je celo prejel ponudbo za delo v Luksemburgu, ki bi jo verjetno sprejel, če ne bi prišel Covid in podrl vseh naših načrtov. Tako sva ostala doma, kupila stanovanje, se preselila in poročila – misel na selitev pa je nekoliko potihnila.

Ko sem zanosila, se je pogovor o tem vedno pogosteje pojavljal. Redno je spremljal razpise za delo, vendar sva nekako le čakala na tisti »pravi« trenutek za odločitev, kljub temu da sva se pripravljala na prihod dojenčka. Januarja 2024 se je rodil najin sin. Kako bi lahko ustvarila boljšo prihodnost za našega otročička?

Poleti, med dopustom, sva se dokončno odločila, da bova začela aktivno iskati primeren kraj za selitev. Pojavila se je odlična priložnost na Nizozemskem – takrat je začelo postajati resno.

Družina je našo novico o selitvi zelo lepo sprejela, saj so nekako vedeli, da morava »v svet«. Vsi so naju podprli in bili veseli za nas.

Septembra 2024 je mož v službi dal odpoved in odprl svoje podjetje. Vedeli smo, da ni nujno, da bo šlo vse gladko, kar je pri takšni vrsti dela sicer zelo pričakovano in normalno. Teden dni pred njegovim odhodom so se stvari res zalomile, saj so začasno ukinili prosto delovno mesto. Bil je kar velik šok, vendar smo imeli tudi rezervni načrt – iskati naprej. Čez nekaj dni se je pojavil razpis za delo na Cipru. Na Cipru! Od nekdaj sva sanjala o tem, da bi živela na toplem, ob morju. Očitno se vse zgodi z razlogom.

Le nekaj dni po klicu, da je bil sprejet v službo, sva že sedela na postelji in pakirala. Ob tem sva bila oba nekoliko zaskrbljena, a hkrati polna pričakovanja. Ker je Rok seveda moški, je dejansko s seboj vzel svojo celotno garderobo. Prvi teden se je odpravil sam, z namenom, da se nekoliko lažje privadi na novo službo in okolje ter seveda potrdi, da je stanovanje primerno urejeno tudi za našega fantka.

Do zadnjega trenutka sva bila popolnoma mirna, brez pomislekov ali skrbi, kako bo. Nekako sva živela z mislijo »go with the flow«.

Ekspresno je prišla tista nedelja, ko sem ga peljala na letališče. Takrat nam je bilo hudo. Zaradi tega trenutka bo moj mož za vedno moj heroj. Mogoče si nekateri tega ne znajo predstavljati, ampak to, da se nekdo odloči sam odpotovati na drugi konec sveta, v novo službo, k novim ljudem, v dom, ki ga še ni videl, zahteva ogromno poguma.

Tisto noč sem prebedela in samo čakala na klic, da je varno prispel do cilja.