Teden, ko sva bila s sinčkom sama, sem si belila glavo z mislijo, kako bom preživela brez vseh teh pripomočkov, ki jih imam običajno pri sebi. Brez soparnika za pripravo sinovih obrokov, brez stolčka za hranjenje, brez tisoč in enega dodatka, ki mi olajša vsakodnevno življenje. A na koncu sem si rekla: "Bomo že, se bomo že znašli!" In sem spakirala res samo najnujnejše. Namesto šestih flašk za mleko sva vzela le dve. Namesto dvajsetih žličk – pet. In ja, obleke sem spakirala za vse vremenske razmere, saj še vedno nisem vedela, kdaj bom spet prišla domov. Sebi sem vzela le tiste stvari, ki jih največkrat nosim (ja, tudi to se hitro nabere v dva polna velika kovčka).

Ko zdaj pogledam nazaj, me je ta situacija res naučila, koliko stvari dejansko sploh ne potrebujemo. In verjemite, tudi brez njih se da čisto normalno živeti. Včasih se moramo samo izogniti svojih navad in ne komplicirati tam, kjer to zares ni potrebno.

Obiskala sva tudi vse sorodnike in se poslovila – do nadaljnega. Seveda so bili malce žalostni in prestrašeni zaradi tega, v kaj se spuščamo, vendar so bili še vedno zelo veseli za nas.

Jedla sva, kar je še bilo v hladilniku – testenine s paradižnikovo omako so bile na meniju vsaj trikrat, ampak hej, včasih je točno to, kar potrebujemo: preprosto, hitro in brezskrbno. In kdo pravi, da mora biti življenje vedno zapleteno?

Vsak dan smo se z Rokom slišali preko video-klicev, kjer nama je kazal krasne plaže, restavracije, igrišča, in komaj sem čakala, da pride dan, ko bova tudi midva z Renatom pristala na Cipru.

Ko sem še zadnjič pogledala v prazno stanovanje, ugasnila vse luči, zaprla radiatorje in okna, mi ni bilo lahko. A kljub temu sem se neizmerno veselila, da bom končno videla kraj, ki bo naš novi dom. Za koliko časa? Nimam pojma. Niti sanjalo se mi ni, kdaj se bom naslednjič vrnila.