Ura je bila 7 zjutraj, ko sta naju pred blokom pobrala tast in tašča, ki sta naju s sinom peljala na Dunajsko letališče. Ponoči sem spala celi 2 uri. Vsi smo bili rahlo napeti in nestrpni, vendar tega nekako nismo pokazali.

Lahko si predstavljate, koliko prtljage ima povprečen človek, ki se za nedoločen čas seli v drugo državo. No, jaz sem očitno nadpovprečna in imam majhnega otroka. Na koncu se nam je nabralo RES ogromno prtljage. Bila sem malce prestrašena, če bom vse to sploh lahko sama izpeljala.  Pot do letališča je bila nekoliko daljša, kot smo predvidevali, zato sva bila tam ravno eno uro pred vzletom. Odhiteli smo na oddajo prtljage in že je prišel čas, ko smo se morali posloviti.

Vsi zaposleni so bili zelo prijazni, Renato pa izredno priden, čeprav je čutil, da se nekaj intenzivno dogaja. Let je trajal približno tri ure, zelo miren in brez turbulenc. Večino časa sva se z nosilko sprehajala po letalu gor in dol, 15 minut pred pristankom pa se je sinko le odločil zaspati, zato sva se izkrcala zadnja.

Bila sem že zares utrujena, pokonci me je držal le še adrenalin. Morala sva prevzeti še vse kovčke in ostalo prtljago, potem pa se le odpravila proti izhodu, kjer naju je čakal naš »atko«. Končno smo se videli in objeli! Uspelo nam je, tukaj smo! Nepozaben trenutek.

Najeli smo tudi avto, s katerim smo se odpeljali do doma, približno pet minut stran od letališča, kjer je tudi moževa služba- kot sem že omenila, je po poklicu letalski mehanik.

Tako utrujena, a hkrati izjemno vzhičena in srečna sem bila, ko sem ga zagledala – naš novi dom!