Vsak dan sva se dopoldan odpravila na igrišče, kjer Renato neizmerno uživa. Pleza po toboganih, se kobaca po umetni travi in se smeji na gugalnici. Najprej pa se seveda ustaviva po kavo "to go", da mami lahko začne dan. Ko se sprehajaš po ulici, ima vsaj polovica ljudi v rokah kozarček s kavo za na pot. Presenečena sem bila, ko sem opazila, da tukaj večinoma pijejo kavo z ledom. Verjetno zaradi vročine, ki je tukaj več kot polovico leta zelo huda. Ciprška kava je precej močnejša od tiste, ki jo pijem doma – dve merici iz aparata in že imaš skoraj espresso v kozarčku. Če si ljubitelj kave, kot sem jaz, potem je tukaj pravi raj. In seveda, v vsaki kavarni imajo vsaj pet vrst mleka ( kravjega, brez laktoze, kokosovega, ovsenega, riževega, manj mastnega,...), poleg tega pa so tukaj zelo priljubljeni sirupi – karamela, vanilija, čokolada in lešnik. Domačini tukaj večinoma pijejo črno kavo, brez mleka. Imajo tudi poseben aparat, ki kavo spremeni v nekakšen frape, saj jo speni. Nato jo prelijejo čez led in postrežejo s slamico.

Po nekaj dneh raziskovanja ozkih uličic in majhnih butičnih trgovin v mestu, sem začela spoznavati vse kotičke Larnake. Toda pripomniti moram eno stvar – pločniki tukaj niso ravno najbolj prijazni otroškim vozičkom in invalidom. So zelo neenakomerni, visoki in luknjasti. Tudi prehodov za pešce ni ravno veliko. Ko se sprehajaš po teh ulicah, bolj kot ne upaš, da boš hitro našel pravi trenutek, ko boš lahko brezskrbno prečkal cesto, ne da bi ti zletel kakšen avto tik pred nosom. To velja predvsem za poti izven centra mesta.

Ampak kot pravi rek: "Ko ne moreš nič spremeniti, se navadi na to." Zdaj pa samo še upam, da bo naš sine kmalu shodil.