Minili so trije tedni, odkar smo se vrnili v Slovenijo. Priznam, da se takoj na začetku nisem počutila prav nič »domače«. Ko so prišli deževni in hladni dnevi, sem močno pogrešala Ciper. Kljub temu, da sem ponovno srečala družino in prijatelje, sem pogrešala tudi moje zlate ciprske ljudi.

Največjo kulturno razliko sem opazila pri stikih z neznanci – predvsem v prijaznosti. Seveda ne želim vseh metati v isti koš, a na Cipru so ljudje praviloma vedno prijazni, tudi do tujcev. Vedno so pripravljeni pomagati, svetovati ali kaj razložiti. Tukaj pa sem v pičlih treh tednih doživela precej neprijaznosti in pomanjkanja topline. Na primer – nejevoljna prodajalka v trgovini, ki zavije z očmi, ko jo nekaj vprašam. Bankirka, ki ji je vsaka beseda odveč. Sosed, ki ne reče niti »dober dan«, ko mu pridržim vrata... in to me moti. Zakaj je tako težko biti prijazen? Razumem, da imamo vsi slabe dneve in da nismo vedno razpoloženi. Tudi jaz jih imam. A vseeno ne bom nikoli razumela, zakaj bi morali svojo slabo voljo stresati na ves svet okoli sebe.

Sicer pa – dogaja se! Renato je začel obiskovati vrtec, kjer zares uživa, čeprav se zjutraj včasih pojavijo manjše »krizice«. Moj pogumni fant! Neizmerno sem ponosna nanj, sploh glede na to, da je bil vse svoje življenje samo z mano – z nama.

Tudi jaz sem začela z delom na več projektih, ponovno sem se vpisala v fitnes in končno imam nekaj časa samo zase. Kakšen privilegij! Rok se je prav tako navadil na novo službo in končno smo vzpostavili rutino, ki nam vsem ustreza.

Ne bom rekla, da ni naporno – je. Vse se dogaja naenkrat: vrtec, nove službe, menjava okolja... ampak »imamo to«!

Za zdaj vikende preživljamo doma, saj smo ugotovili, da sploh še nismo raziskali vsega v naši okolici. Nedavno smo bili na postojnskem »letališču«, kjer so našega malega moža posedli v jadralno letalo – kakšno veselje! Le ugibam lahko: bo pilot ali letalski mehanik?