Z Rokom sva odštevala dneve do trenutka, ko bomo spet napolnili vseh šest ogromnih kovčkov, nekaj potovalk in nahrbtnikov ter se vrnili v naše stanovanje v Postojni. Ko je bil do odhoda še en mesec in smo kupili letalske vozovnice, sem si mislila: »Ah, saj to je še cela večnost.«

Vmes smo doživeli še prav posebno veliko noč – letos je bila izjema, saj sta na isti dan praznovali tako njihova, pravoslavna, kot naša (katoliška) različica. Kot nam je razložila ena od domačink, na veliki petek iz cerkve sv. Lazarusa vzamejo veliko pozlačeno skrinjo, v kateri naj bi bili ostanki okostja svetega Lazarja. Sledi obred, v katerem to skrinjo, položeno na bogato okrašena nosila s cvetjem vseh barv in vrst, ponesejo skozi mesto. Spremljajo ga pesmi, molitve in zbrana množica ljudi. Zelo zanimiv običaj, ki nas je resnično navdušil.

Nekako sem se že res veselila vrnitve – pogrešala sem domače, svojo kuhinjo, domač kavč in našo veliko televizijo s slovenskimi programi. A bolj ko se je ekspresno bližal datum odhoda, težje mi je postajalo. Tako zelo smo se navezali na to prekrasno mesto in najbolj ljubeče ljudi. Počutila sem se že kot domačinka – ko sva z Renatom zjutraj šla na sprehod, sva srečala vsaj pet ljudi, ki so nama pomahali, izmenjali smo si nekaj besed, nekateri so malemu nosili celo manjša darila in sladkarije.

Da sploh ne govorim o tem, kako hudo nam je bilo zaradi naših ciprskih »starih staršev« iz kioska. Tam smo preživeli zagotovo vsaj pol ure na dan – pa nismo tja hodili le zapravljat, vedno smo se ustavili vsaj na skodelico kave. Z našim sinčkom sta se tako spoprijateljila, da sta ga večkrat vzela v naročje in ga posedla za pult, kjer se je on neizmerno zabaval – skeniral je izdelke strankam, ki so se mu prikupno nasmihale. Zanj je bil to pravi raj – lahko se je igral z vsemi igračami, ki jih je našel, in dobil vsak bonbonček ali piškot, ki si ga je zaželel. Postal je njun mali razvajenček.

Vreme nam je bilo več kot naklonjeno – temperature so se gibale med 25 in 30 stopinjami Celzija, zato smo večino popoldnevov preživeli na plaži. Očistili so tudi naš hotelski bazen, in tako sva se s sinom po kosilu skoraj vsak dan odpravila plavat in čakala, da se očka vrne iz službe.

Lepo je bilo videti mesto in plaže, ki so se napolnile s turisti. Vse je bilo drugače – kot bi bila na dopustu.

Večino zadnjih dni nismo več hodili na izlete po otoku – želeli smo čim več časa preživeti prav v Larnaci. Tudi po trikrat na dan smo se peš odpravili v mesto in ga občudovali. Ko je prišel trenutek, da smo se zadnjič sprehodili po naši poti ob morju, nam je bilo res težko.

Vemo, da se bomo zagotovo še vrnili tja, za krajše ali daljše obdobje, a vseeno – tam smo bili doma kar pol leta.

 S solzami v očeh smo se poslovili od vseh in težko prtljago natlačili v naš »vsemogočni avto« Suzuki Swift.

Tisti zadnji večer sva z Rokom uspavala sina, nato pa se usedla na teraso, si naročila večerjo in v tišini opazovala čudovito okolico – bazen, luči in palme, ki jih ne bomo nikoli pozabili.