Napočil je čas, da se vrnemo na "domači teren". V Sloveniji nas je čakalo kup opravil, ki so se nabrala skozi mesece – sinovo cepljenje, konec mojega porodniškega dopusta, kup papirologije, pa seveda tudi to, da smo že malce pogrešali svoje domače. Tako smo se konec januarja odpravili v Slovenijo za teden dni.

Moram priznati, da so bili moji občutki precej mešani. Zelo sem se veselila domačega kavča, toplih objemov, sprehodov po znanih ulicah… a urnik smo imeli natrpan do minute natančno. In veste kaj to pomeni? Hitenje, hitenje in še enkrat hitenje. Umirjenega dneva doma ni bilo na vidiku, kar me je kar malo žalostilo.

Na letalu je bil mali prava zvezda. Smejal se je, nagajal potnikom, ki so se skušali izogniti njegovim radovednim rokicam, in gledal skozi okno. Ko smo pristali v Zagrebu, sta nas tam že čakala moja mama in njen partner. Z možem naju je zelo zanimalo, kako bo sin reagiral, ko bo stopil v stanovanje.  Se bo spomnil svojih igračk, predalov, tistega poganjalčka, ki mu je bil tako pri srcu? In res se je! Takoj se je zapodil proti kuhinjskemu predalu, ki je samo njegov, in užival v številnih igračah, ki jih ni videl že nekaj mesecev.

Tudi midva sva si preostanek nedelje vzela za počitek. V ponedeljek smo bili zelo pridni in večino stvari odpravili. V torek je imel mali cepljenje in bil še nekaj ur po tem nekoliko razdražljiv in vročičen. Na srečo smo imeli nekaj moči za sprehod, a se hitro zavedli, da smo se povsem "odvadili" na postojnski mraz in veter. Tako smo hitro pobegnili nazaj v toplo hišo, kot bi nas kdo lovil.

Seveda smo morali nabaviti še nekaj stvari za nazaj, ker tamkajšnji trgovci nimajo Vegete in Čokolina - tako smo jih s seboj vzeli kot "must-have".

Obiskali smo vse najbližje, prijatelje in sorodnike, nato pa smo ob tisti zgodnji drugi uri zjutraj (iz sobote na nedeljo, ko niti ena oseba na svetu ne bi želela biti pokonci, če ni na žuru) odšli proti letališču. Sicer to ni bila najbolj prijetna ura za nikogar, vendar smo nekako preživeli. Sinček je pri vzletu celo zaspal, midva pa sva tudi izkoristila še kakšno minutko dremeža.

Ko smo končno pristali nazaj v našo "toplo" realnost, nas je pričakalo prijetnih 23 stopinj Celzija. Po pravici povedano, bilo je čudovito biti v Sloveniji, ampak vseeno se je lepo tudi vrniti nazaj v naš vsakdanjik na Cipru.